V švicarskem znanstvenem središču Technorama lahko obiskovalci na 500 eksperimentalnih postajah od blizu spoznajo pojave iz narave in tehnologije. Oblikovalska ekipa iz Winterthurja je v sodelovanju z družbama BIBUS AG in ACE Stoßdämpfer GmbH poiskala najprimernejše blaženje na točki vrtenja za veliko gugalnico, ki obiskovalcem omogoča, da neposredno izkusijo sile vzvoda.

Technorama: neposredna izkušnja naravnih in tehnoloških pojavov v Winterthurju

Winterthur se nahaja na severu Švice in je z več kot 100.000 prebivalci šesto največje mesto v državi. Kot drugo največje mesto v kantonu Zürich je bil Winterthur nekoč pomembno industrijsko središče, danes pa je s svojimi 16 muzeji znan daleč prek meja države kot storitveno, izobraževalno, kulturno in rekreacijsko središče. Posebno vlogo ima švicarski znanstveni center Technorama. Ta muzej omogoča neposredno izkušnjo s stotinami pojavov iz narave in tehnologije, saj so obiskovalci vabljeni, da si na eksperimentalnih postajah podajo roko, z vsemi čutili doživijo naravne pojave in manipulirajo z eksponati, da bi dobesedno razumeli svet. V Technorami se lahko vsega dotaknete, se z vsem igrate in eksperimentirate. Dotikanje je zato v tem muzeju izrecno spodbujeno, učenje v znanstvenem centru pa poteka skozi igro, tako v zaprtih prostorih kot na prostem, v lepem ali slabem vremenu. Švicarsko društvo Pro Technorama, združenje pokroviteljev tega znanstvenega središča, šteje več kot 300.000 obiskovalcev na leto in se ponaša s tem, da ima več kot polovico vseh obiskovalcev muzejev v mestu Winterthur. V samem znanstvenem središču motivirana ekipa, ki šteje dobrih 100 ljudi, že od leta 1982 spodbuja radovednost in navdušenje nad znanostjo in tehnologijo z nenehnim tokom novih eksponatov in laboratorijev.


Razstava na svežem zraku oprijemljivo prikazuje sile vzvoda

"Privlačnost ustvarja mešanica. Poleg interaktivnih razstav o naravnih pojavih so na voljo tudi spektakularne predstavitve, demonstracije in razburljive delavnice o biologiji, kemiji in fiziki. V skupno sedmih laboratorijih lahko ob strokovni podpori samostojno eksperimentirate in se, odvisno od letnega časa, pred ali po tem sprostite v naših notranjih in zunanjih prostorih," pojasnjuje Juliana Campos, vodja komuniciranja in trženja v družbi Technorama. Slednje je mogoče v poletnih mesecih, na primer na razstavi, kjer lahko obiskovalci dobesedno sedijo na daljšem vzvodu. Gre za posebno konstrukcijo gugalnice, na kateri lahko ena oseba dvigne do tri druge, čeprav so skupaj veliko težje. Da bi človek, ki sedi na daljšem vzvodu, na lastni koži izkusil sile, lahko potegne sedežno ploščo, ki jo je mogoče premakniti za tri metre v pravilen položaj, in nato drži v šahu enega, dva ali celo tri nasprotnike, ki sedijo na krajšem vzvodu in so lahko težji, v ravnovesju ali višje. Ker je to pogosto bolj živahno kot v laboratoriju ali učilnici, si je ekipa pod vodstvom vodje delavnice Jürga Oppligerja prizadevala, da bi bil ta eksponat čim bolj varen in vzdržljiv. Na risbi (slika 1) najprej padejo v oči masivni nosilci in občutljiva, a robustna mrežna struktura ročic vzvodov. Simon Michel je kot zaposleni v delavnici Technorama in oblikovalec gugalnice v eni od faz načrtovanja zagotovil hidravlične industrijske amortizerje na točki vrtenja, da bi neposredno upočasnili sile, ki delujejo na dva različno dolga nosilca. Dodal je tudi polprevodniški blažilnik kot varnostni element za zaustavitev (slika 2), tako da bi tako konca gugalnice kot sama gugalnica nepoškodovana preživela tudi najbolj divje poskuse dvigovanja.

Zagotavljanje ustreznega blažilnika za kolebnico

Simon Michel poroča o testni fazi eksponata, med katero so tehniki na začetku konstrukcijo na točkah vrtenja opremili izključno s polprevodniškimi blažilniki. Ti so se izkazali za neustrezne glede na izmerjeno dušenje, ki se je kazalo predvsem z zibanjem. "Posledično smo opazili prevelike navorne momente na podporah v končnem položaju in se nato odločili izboljšati blaženje, da bi bila izkušnja vožnje bolj gladka za obiskovalce in bolj trajnostna za našo konstrukcijo," se spominja. Da v Winterthurju niso uporabili hidravličnih industrijskih amortizerjev, ki so bili še vedno prikazani na projektni risbi, se lahko zahvalimo strokovnjakom za blaženje iz podjetja BIBUS AG, ki jih je Simon Michel poklical po raziskavi na internetu.

Švicarska skupina BIBUS je znana kot dobavitelj hidravličnih in pnevmatskih pogonskih in krmilnih sistemov ter celotnih sistemov. Podjetje iz Fehraltorfa na Züriškem višavju prodaja tudi hidravlične in pnevmatske komponente znanih dobaviteljev ter jih ponuja za posebne stroje ali posebne zasnove, kot v primeru švicarskega znanstvenega centra Technorama, v kakršni koli, tudi majhni količini. Pri industrijskih amortizerjih in podobnih komponentah se podjetje že desetletja zanaša na rešitve podjetja ACE Stoßdämpfer GmbH iz Nemčije. Michael Weber, vodja ekipe oddelka za tehnologijo blaženja pri podjetju BIBUS AG, in njegovi kolegi iz tehničnega prodajnega oddelka podjetja ACE v Langenfeldu vedno tesno sodelujejo. V tem primeru so se posvetovali s Christophom Berningom iz tehnične prodaje pri podjetju ACE. Spominja se: "V tem primeru je bilo treba opraviti naslednje preiskave, ki so bile izvedene v okviru projekta: "Ta aplikacija se nam zdi zelo privlačna, saj ciljni skupini otrok in mladostnikov omogoča, da na igriv način raziskujejo zakone vzvoda. V primerjavi z našim vsakodnevnim delom je bila ta aplikacija nekonvencionalna tudi z vidika zasnove blažilnih elementov." To je predvsem posledica že na kratko omenjene posebnosti, da ima zasnova tri sedeže s kratko ročico vzvoda na eni strani in en sedež z dolgo ročico vzvoda na drugi strani, pri čemer je razdaljo med njimi še vedno mogoče prilagoditi, da se ročice vzvoda podaljšajo ali skrajšajo. Zaradi tega je bilo težko izračunati natančno dušenje v točkah vrtenja, saj je bilo preveč spremenljivk. Zato je brez nadaljnjega potekal sestanek skupine, na katerem sta Simon Michel iz znanstvenega centra in duo Berning-Weber iz podjetja ACE-BIBUS razpravljala o različnih možnostih dušenja in o tem, kateri učinek naj bi bil z dušenjem najbolje dosežen. Ekipa je prišla do zaključka, da je treba doseči določeno stopnjo dušenja in s tem večji del razpršitve energije, da se zaščiti konstrukcija, hkrati pa je treba v sistemu še vedno zadržati dovolj energije, da se omogoči izkušnja zibanja in ohrani dejavnik zabave.